Irska, dežela zelene barve, prekrasne pokrajine, krutega podnebja in prijaznih ljudi. Dosegli smo jo v avgustu, ko je bil njihov Treffen v Youghalu. Tri in pol urna vožnja z trajektom iz Anglije je ob močno razburkanem morju na marsikomu pustila pečat. In vse je res, kar govorijo o Irski. Neka posebna zelena barva daje Irski značilnost. Pokrajina je res enkratna. Tam se je čas ustavil. Pregovor iz mesta Cork (»Pri nas ni tujcev, le prijatelji, ki jih še nismo srečali«) velja za celo Irsko. Res so prijazni ljudje, pripravljeni pomagati v vsakem trenutku, pa tudi z veseljem se s teboj zapletejo v razgovor. Ob kozarcu Guinessa seveda. Moram priznati, da nam ni bil všeč, saj ima specifičen okus, ki ga nismo vajeni. Pri njih pa velja, kdor ne pije Guiness ni Irec. Angležev pa ne marajo. Zgodovina je pač udarila svoj pečat. Keltski ostanki so na vsakem koraku in moram reči, da je njihov vpliv čutiti še danes. Vreme je res kruto. Spreminja se iz minute v minuto. Plohe so del vskadana, sonca vmes ne manjka. Ovce so na to navajene, mi pa smo se tudi hitro privadili. Pač nismo slekli dežnih plaščev, popili kakšno irsko kavo, pa je šlo. Na treffen smo prišli pozno ponoči v hudi nevihti, zato na Irskem nismo kampirali. Sam Treffen je bil skromen a so se Irci zelo potrudili. Njihov Interrep in njegova soproga sta nas bila zelo vesela, saj se poznamo že vrsto let in smo vsako leto obljubljali, da pridemo. In sedaj smo obljubo izpolnili. In še bomo prišli, ker je dežela res nekaj posebnega. In kar je najpomebnejše, smo se naučili tudi irščine: Beannachtaí ó Éirinn. Féach leat arís!

 

 

12