No, pa smo dočakali soboto 21.04.2018. Že jutranji sonček in kar visoke temperature za to obdobje so kazale na prekrasen sončen dan, ki je napovedoval težko pričakovano otvoritveno vožnjo z našimi jeklenimi konjički, v organizaciji GW kluba Goriška.
Zbirno mesto je bilo na trgu v Šempetru pri Novi Gorici, in že sam pogled na številne Gold Winge, ki so se pripeljali iz celotne Slovenije je nakazovalo prekrasno druženje in ponovno snidenje starih prijateljev. Po začetnem formalnem delu so nam organizatorji razdelili malico in vodo, sledil je pozdrav ter obvezno gasilsko slikanje. Zajahali smo motorje ter se odpeljali na prvo točko našega sobotnega moto potepanje, in sicer do izvira najkrajše italijanske reke s slovenskim poreklom, reke Timave v Štivanu. Tok Timave je od izvira do izliva v morje dolg le 2 kilometra. V štirih izvirih se reka pojavi pri Štivanu in se kmalu zatem v ribiškem naselju med Devinom in Tržičem izliva v Pancerski izliv, ki je del Tržaškega zaliva. Voda v Timavo priteka iz reke Reke, ter delno od reke Vipave in Soče ter ponikalne vode meteorskih padavin s kraške planote nad izvirom. Ob izviru reke se nahaja cerkev sv. Janeza Krstnika, ki so jo zgradili devinski gospodje med letoma 1399 in 1472. Najstarejši del stavbnega kompleksa sta poligonalna apsida s kapnimi oporniki in mrežasti oboki. Enoladisjka glavna stavba je iz leta 1519, zvonik so dodali v prvi polovici 17. Stoletja. Med 1. svetovno vojnoje bila cerkev precej uničena, obnovili so jo v 50-tih letih, ko so našli ostanke fresk iz zgodnjega srednjega veka. Po zaključenem ogledu cerkve smo se odpeljali do devinskega gradu.
Devinski grad je bil zgrajen konec 14. stoletja na pečini s čudovitim razgledom na Tržaški zaliv. Po menjavi več lastnikov je danes grad še vedno v lasti plemiške družine Thurn und Taxis (Torre e Tasso), ki je odprla vrata obiskovalcem in različnim prireditvam. 20. 6. 1945 je bil v gradu podpisan Devinski sporazum, ki je razdelil območje Julijske krajine na cono A in cono B. Grad, ki se dviga strmo nad Tržaškim zalivom, je postavila rodbina Wallsee, služil pa je kot sedež devinskega gospostva, ki je takrat segalo od Vipavske doline, prek Krasa in Notranjske vse do Reke. Grad se ponaša z bogato preteklostjo, prepleteno s krajevnimi ljudskimi pripovedmi, je pa tudi tesno povezan z zgodovino sosednjih krajev. Devinski grad sestavljata dva gradova. Viden je novi grad, ob njem pa lahko opazimo tudi poraščene razvaline starega gradu. Ta je bil zgrajen v 11. stoletju, od celotne zgradbe pa lahko danes vidimo le obrise stražnega stolpa in ostanke arkade, ki pričajo o krvavih spopadih s Turki in z Benečani. Visoko na kraški skali se dviga novi grad, ki je zelo dobro ohranjen. V toku stoletij je bil grad večkrat razširjen, preurejen in restavriran, prvi pisani dokument, ki omenja novi grad, pa nosi datum 1363, ko je bil prvič razločljiv od stare utrdbe z leta 1139.
Devinski knezi so bili znani kot meceni, književniki in ustanovitelji šol, samostanov in drugih insitucij, odlikovali pa so se tudi kot vojskovodje v spopadih s Turki, bili so pobudniki številnih bonifikacijiskih del na Goriškem ter potrpežljivi diplomatski posredniki med Habsburškim cesarstvom in Beneško republiko. Zelo zanimiv del gradu je park, katerega stezice krasijo kipi in zgodovinski predmeti. Terase in stopnišča v parku omogočajo prelep razgled na Tržaški zaliv. Ob obisku Devinskega gradu pa je nujen tudi obisk bunkerja, ki je bil med drugo svetovno vojno vklesan v pečino nad morjem. Ta je bil preurejen v minimuzej, kjer hranijo zanimive zgodovinske predmete. Posebno mesto v zgodovini gradu pa pripada pesniku Rainerju Marii Rilkeju, ki je v gradu bival leta 1910. Ta je močno očaral grofico Marijo (o tem priča tudi zajetna korespondenca med njima), tam pa je začel pisati svoje prve elegije, ki so bile končane leta 1923. Elegije je Rilke pozneje poimenoval Devinske elegije in jih posvetil mladi grofici. Po pesniku iz Prage je poimenovana tudi razgledna pešpot, ki po strmi obali pelje do Sesljanskega zaliva.
Po ogledu devinskega gradu smo se odpeljali skozi Sesljan, marino, mimo plaže do rondoja Porto Piccolo. Po krajšem postanku smo pot nadaljevali na rob kraške planote v Nabrežino, kjer nas je na turistični kmetiji pričakalo kosilo.
Pred nami je bila še zadnji ogled, in sicer smo se odpeljali do Svetišča na Vejni – tempelj Monte Grisa nad Trstom, kjer se iz razgledne ploščadi vidi celoten tržaški zaliv, ob lepem vremenu pa tudi izliv Soče.. Svetišče na Vejni je neverjetna, mogočna a hkrati preprosta zgradba, ki s svojo veličino stoji nad Trstom in nad njegovim čudovitim zalivom. 30. aprila 1945 je tržaški nadškof, mons. Santin je naredil zaobljubo za odrešenje mesta: “[…] v trenutku, ki je morda najbolj tragičen za zgodovino Trsta, ko se vsi upi zdijo zaman, se zavezujem: če bo pod okriljem Matere božje Trst rešen, se bom potrudil, da bo v njeno čast zgrajena cerkev”. Trst je bil rešen propada. 19. septembra 1959 so postavili prvi kamen, svetišče pa slovesno posvetili 22. maja 1966.
Prelep sobotni potep se je počasi zaključeval, in pot smo nadaljevali preko Gorjanskega, Komna do Štanjela in Kobdilja, kjer smo se spustili v vipavsko dolino do Vipave, kjer smo si ogledali še izvir reke Vipave. Le par korakov iz Glavnega trga v Vipavi se nahajata 2 glavna izvira reke Vipave, to sta Podfarovž in Podskala. Poleg omenjenih izvirov pa osrednje predstavljajo tudi izvir za Taborom, v Podlipci, v Jami in Sležencu. Reka Vipava ima edina v Evropi deltast izvir. Izvira iz več kraških izvirov v Vipavi in teče večino poti po južnem obrobju Vipavske doline proti zahodu. V spodnjem toku se pomakne povsem ob vznožje Krasa in teče po južnem robu Goriškega polja vse do izliva v Sočo pri Sovodnjah.
Otvoritveno vožnjo smo uspešno zaključili, veliko pohvalo pa lahko za organizacijo, izvedbo in predvsem za veliko novih informaciji, ki smo jih dobili na vsakem postanku izrazimo Draganu Valenčiču, ter ostalim članom GWK Goriška.
avtor: Lorena Kocjančič-Flego
foto: Tina Kovačič in Lorena Kocjančič-Flego
