Zakaj bi se v slabem vremenu, po mokri cesti, v mrazu odpeljali na blagoslov motorjev v Mirno peč? Iz dveh razlogov. Prvič, ker je to tradicija, ki se je ne sme izpustiti in drugič, kar je še najpomembneje, ker je od Mirne peči do klubskih prostorov Gold Wing kluba dolenjska le nekaj kilometrov. In tam se že dva dni kuha divjačinski golaž, da diši po vsej Dolenjski.
Zgodnja jutranja ura, glede na to, da se je premaknila naprej še bolj zgodnja, nas ni odvrnila od odločitve, da gremo v Mirno peč. Zborno mesto je bilo v piceriji Maksim v Trebnjem, kjer se lastnik že nekaj časa spogleduje z Gold Wingi. Jutranja kavica je bila kratka, saj nas je Jaka po vojaško nagnal pred motorje na skupinsko sliko in nato takoj v Mirno peč. Tam smo imeli rezerviran odličen prostor pred cerkvijo. Še dobro, da ga je bilo veliko, saj smo ga v celoti napolnili. Po neštetih intervjujih in slikanjih, nas je blagoslovil župnik in nas priporočil Vsemogočnemu, da nas bo tudi v letošnji sezoni čuval na cestah.
S paradnimi zastavicami smo se počasi, tako da pokažemo, da motorji niso samo za divjanje, odpeljali na golaž. A tam ni bil samo golaž. Bilo je še milijon slaščic, ki so jih napekle pridne roke naših članic in tudi zavitek našega član iz Osrednje Slovenije. Herman nam je vse prej, kot po vojaško nalagal golaž, v katerem je prevladovalo meso. Malo klepeta in že smo spili kozarček za slovo, saj so bile informacije o vremenu v Ljubljani slabe. Poslavljali se nismo prav dolgo, saj se vidimo spet jutri.