Osem motorjev GWZSLO se je zapodilo po avtocesti proti Srbiji. Že na meji z Srbijo so se začele prve težave, ki jih je uspešno rešil avtoelektričar v Šidu, ki očitno že celo življenje popravlja samo Goldwinge. In šli smo naprej, dokler je bilo še kaj ceste. Od Kučeva naprej, kjer smo spalI, ker nas je ujela noč, je ni bilo več. Vsaj ničesar takega ni bilo, kar bi lahko ocenilI kot cesta. Tresenje in bežanje pred luknjami se je nadaljevalo tudi po prestopu meje z Romunijo. Spanje v glavnem mestu Romunije in nadaljevanje poti v Moldavijo. Mejni prehod nam vzame tri ure časa, ker tam vlada birokracija. Podatke vpisuje nekaj birokratov zaporedoma. Vsi pišejo na računalnik z enim prstom. Potem smo še plačali ekološko takso in se zapodili v Moldavijo. Zapodili ni prava beseda, saj čez celo Moldavijo nismo vozili hitreje kot 50km na uro. Dežela je revna, ljudje so zelo prijazni. Tudi po vstopu v Ukrajino se je revščina nadaljevala. Ostanki mogočnega socializma, zapuščeni in že dolgo ne uporabljani, propadajo na vsakem koncu države. Novih investicij ni. Ljudje živijo približno 50 let za nami. Traktorja nismo videli, ogromna polja se obdelujejo s konji, ki so tudi glavno prevozno sredstvo. V vodnjakih zajemajo vodo, kanalizacija teče po jarkih ob cestah. Veliko je novih avtomobilov visokega razreda, verjetno sumljivega izvora.
Končno smo prispeli v Odesso, ki je bila nekoč center aristokratskega turizma Črnega morja. Danes je to lepo mesto, kjer vlada revščina. Toliko lepih deklet, kot jih vidite tam, ne boste 
videli nikjer v Evropi. Hotel, kjer smo spali, ne bi smel imeti naziva hotel. Nekatere sobe, ki so bile brez oken, s centralno klimo, ki se je ne da regulirati, so bolj spominjale na zaporniške celice. Ko si se vsedel na WC, si imel eno nogo na hodniku drugo v tuš kabini, lahko pa si si ob tem še umil zobe v umivalniku, ki je bil tik pred nosom. Ceste vo Odessi so katastrofa in posledica je bil predrt semering na vilici enega mtorja.
Treffen je bil lepo pripravljen, lokacija pa je bila popolnoma neustrezna za kampiranje. Le 56 motorjev iz GWEF in 77 motorjev prijateljev iz bližnjih držav bivše Rusije, je bila posledica zelo zahtevne vožnje do tja. Blesteli so Belorusi, ki so pripeljali tja 100% članov svojega kluba in odnesli domov oba pokala.
Pot domov je bila spet preko Moldavije. Vprašanje policistu v nekem mestu, kje se gre v glavno mesto, bi nas skoraj stalo 600$. Mejni zapleti, ki so trajali tri ure, so nam vzeli tudi 23€ tranzitne takse !! Glavno mesto Moldavije Kišinjev je lepo in čisto. Severna Romunija si morda zasluži mesto v evropski skupnosti, vendar so pokvarili vtis, ko so nam zaprli vrata v največji rudnik soli v Evropi, v Turdi, ob 15.00 !!! Ko prideš na Mađarsko postane vse lažje, tudi če ne razumeš nobene besede.
In splošni vtis izleta. Izredno zanimivi kraji, ki jih mora vsakdo videti. Ampak samo enkrat. Obenem tudi dobra izkušnja za vsakega motorista. Včasih smo govorili, das vsak pravi biker mora na NordKapp. Sedaj govorimo, da vsak pravi biker mora v Odesso. Se vidimo tam naslednje leto ?
