Trgatev naj bi bil prijetni družabni dogodek, kjer se ljudje družijo, poveselijo in tudi nekaj grozdja potrgajo. In mislili smo, da bo res tako, zato se nas je kar nekaj odzvalo na Jankovo povabilo na trgatev na Dolenjskem. Pa ni bilo tako. Zahteval je, da pridemo na trgatev z motorji, zato so nekateri najbolj zagrizeni res prišli na zborno mesto z motorji. Niso prišli ampak so se pritresli, saj je bilo zjutraj kar mrzlo. Pa naj bo, če si Janko tako želi, so rekli. Manj korajžni so prišli z avtomobili. Že na zbornem mesto smo morali začeti garati. Kava, pa borovničke, pa še ene, pa še ene in tako v nedogled. In ko smo mislili, da je najtežje že za nami, smo se prestavili v Vinotoč Prah, kjer smo se preoblekli za trgatev. In garanje se je nadaljevalo. Najprej golaž, potem borovničke pa sadjevec, potem kar nekaj cvička, ki je prejel zlato medaljo, nato potica, kjer so pozabili na testo in je bila sama fila pa tortice in še ostale sladice… Skratka garanje, da mu ni para. Tako izmučene so nas potem kot ovce s traktorjem odpeljali v vinograd. Tukaj smo se končno spočili med neskončnimi vrstami trt. Nekateri so rezali grozdje, drugi so se delali, da nosijo gajbice, nekateri pa niso mogli iz svoje kože in so v glavnem posedali in poležavali po travi, kar je tudi videti na slikah v galeriji in fb. No pa počitek ni trajal dolgo. Pobrali smo nekaj ton grozdja in že smo morali nazaj. Sledila je malica in garanje kot že prej. Na srečo je bilo tukaj še nekaj trt, ki niso bile pobrane, zato smo pobegnili pred hrano in se zatekli v vinograd. Pobrali smo še zadnje grozdje, ki je ostalo in tako zključili trgatev, ki je trajala že ves mesec.

Kaj je sledilo je tako jasno. Pogostitev. Pri mizah, ki so se šibile od vseh dobrot, smo obujali spomine iz vinograda in jih zalivali z odličnim cvičkom. Vmes smo še kakšno zapeli ob zvokih kitare, ki jo je odlično obvladal mojster karateja, Peter. Presenečem sem bil, koliko so nekateri lahko pojedli, saj bi pričakoval, da so postavili osebni rekord pri trgatvi. Osebnih rekordov res ni bilo, smo pa vsi skupaj podrli rekord izpred dveh let. Kaj naj še rečem na koncu. Janko hvala lepa za povabilo. Vsi smo se imeli super in z veseljem bomo še prišli, če nas boš tudi drugo leto povabil. Upam, da bo imel cviček drugo leto še vedno zlato medaljo.

 

 

27